O projektu

ZVOČNA KARTA ZVONJENJA MESTA LJUBLJANA je del podoktorskega projekta Akustemologija zvonjenja, ki se v letih 2014 do 2016 izvaja na Glasbenonarodopisnem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.¹ Posnetki zvonjenja predstavljajo zvonjenje zvonov župnijskih cerkev v Ljubljani in s tem prispevajo k vpogledu v del zvočne krajine mesta Ljubljane. Ob fotografijah cerkev in nekaterih posnetkih  so podani tudi podatki o zvonovih, njihovi starosti ter livarjih ali livarnah, kjer so zvonove ulili.²

Posnetki zvonjenja lahko predstavljajo tudi mestno zvočnost preteklosti, predvsem kadar so zvonovi starejše letnice in zvonjenje ni doživelo večjih posegov v zvočno podobo kot so na primer menjave kembljev, programske spremembe nihajnega časa in podobno. Vsekakor pa je potrebno vzeti v obzir, da je vsa zvočna podoba zvonjenja nekoliko spremenjena od pretekle zaradi elektrifikacije zvonjenja, ki je množično potekala v osemdesetih letih 20. stoletja.

 

Zvonjenje je del zvočne krajine Ljubljane in tudi del zvočne kulturne dediščine. Zvok se z novimi posodobitvami programskih in elektronskih nastavitev zvonjenja, menjave, kembljev ali celo zvonov ter urnikov zvonjenja skozi čas spreminja, zato tovrstna predstavitev predstavlja tudi ohranjanje sedanjega stanja zvočne dediščine zvonjenja ljubljanskih cerkva. Nove prometne ureditve, naraščanje ali zmanjševanje okoljskega hrupa, ki jih urejajo mestni odloki in zakoni so del tega spreminjanja in vplivajo tudi na zaznavanje zvonjenja med prebivalci Ljubljane. Na zvok zvonov se posamezniki odzivajo različno. Pri vernikih lahko spodbudi določeno vedenje kot so molitev, gesta križanja, odhod k maši, medtem ko za neverne prebivalce tovrstni zvok predstavlja opomnik na obstoj krščanske skupnost.

Manjšanje števila vernega prebivalstva, sodoben življenjski ritem, zgoščenost stanovanjskih naselij v bližini cerkve nakazujejo,da se je potreba po zvonjenju kot glavnem zvočnem opomniku skozi dnevni ritem ali vodniku po duhovnem življenju bistveno zmanjšala. Za nekatere prebivalce je danes tako zvok zvonov moteč, bodisi fizično, zaradi glasnosti ali urnika zvonjenja ali pa ideološko, o čemer pričajo medijske polemike v zadnjem desetletju. Po drugi strani je zvonjenje »v ušesih« mnogih, tudi tistih, ki nimajo duhovne povezave s krščanstvom, razumljeno kot artefakt prostora v katerem živimo in je kot tak sprejemljiv zvočni znak kulturne identitete, tradicije, nacionalne ali osebne identitete. Opis raziskave, ki je obravnavala ta vprašanja je v zavihu “Zvonjenje danes”.

[1] Projekt finančno podpira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.Izvaja ga dr. Mojca Kovačič, znanstvena sodelavka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU.

[2] Za pomoč pri projektu se zahvaljujem Dominiku Malovrhu, ki je prispeval manjkajoče zvočne posnetke zvonjenja ter Urši Šivic, Alenki Kovačič in Tomažu Jerlahu za fotografije. V kolikor imate na voljo dodatne podatke o zvonovih, livarnah in livarjih, bom vesela, če me obvestite na elektronski naslov mojca.kovacic@zrc-sazu.si